Mesec junij je kar prekratek, da bi lahko dostojno in primerno praznovali vse župnijske slovesnosti,
še preden nastopijo dupustniški meseci. A za župnijsko žegnanje, če ima takšno “češnjo na torti”
kakor je srebrnomašni jubilej domačega župnika, se pa najde vedno dovolj časa za pripravo in praznovanje.
Vse je že pripravljeno, slavnostna povorka čaka samo še na znamenje zvona,
da vstopimo v slavnostno okrašeno cerkev, ki so jo do zadnjega kotička napolnili srebrnomašnikovi prijatelji.
Besede, da je tudi srce gospoda župnika, jubilanta, zaznamovano z rano na srcu,
ki vsakemu odpira prijazen in dobrohoten dostop do njegovega srca, so povsem resnične.
Tipična drža rok to potrjuje: Srce v srcu!
Zbrano občestvo je ob triumfalni spremljavi s pevskega kora iz vsega srca in vse duše, zapelo:
Srebrnomašnik bod’ pozdravljen!
Oči vseh so bile uprte vanj, ko jih je prijazno in prijeteljsko nagovoril. Ja, tako je! Če imaš srce za ljudi,
imajo ljudje za tebe ne samo enega, kar dva!
Nadvse veličastna je bila glasbena spremljava slovesnosti na koru. Za orglami zagnana Katarina,
dirigentsko palico je spet vihtela Veronika, peli pa so odrasli pevski zbor, ojačan z otroško-mladinsko zasedbo.
Zato je bilo tudi tako malo ministrantk pred oltarjem. Vse so bile tu gori.
In seveda brez neutrudnega animatorja vsega, kar se glasbe in petja tiče, Brankota, ni šlo!
Poseben čar je dodala violinistka Nejka s svojo virtuoznostjo.
Ob koncu maše pa dolžne zahvale. Ta naloga je bila zaupana g. Bogdanu in gospe Nevenki.
Prijazenm in hvaležen stisk roke, za prijateljstvo fair sodelovanje v pastoralnih prizadevanjih,
predvsem pa za domačnost in pristnost v odnosih.
Ženska duša zna še posebej izraziti to, kar čuti. Jubilantovo obličje pove vse!
Ko smo prejeli zaključni blagoslov, se je vse dogajanje prestavilo ven, v senco mogočne cerkve.
Najprej smo gasili žejo, saj nam je vročina dodobra izsušila grla. Hvala Bogu, tu je bilo za vsakega kaj.
Pa seveda božansko ohlajeno!
Po žeji, smo se spravili še nad lakoto. Ponudba je bila kakor na pravi gostiji,
da se ji tudi slučajno mimo vozeči kolesarji niso mogli upreti. V živo so občutili, kako lepa je naša vera!
Če se nisi sam potrudil k stojnicam, so te postregli drugi. Ne samo dirigentska palica,
tudi pladenj vseh dobrot, se ji lepo prilega!
In seveda, tu je tudi vedno vesela in marljiva ministrantka Cita, ki ve,
kaj pomeni “ministrirati”, streči seveda!
Ja, ne samo izredno lepo, bilo je veličastno slavje! Vedno in povsod se je živo čutilo, da tu ne gre za neko dolžnost,
ki jo mora župnija “opraviti” za svojega župnika; bila je ena sama sreča, ena sama ljubezen, ena sama hvaležnost …
Gospod srebrnomašnik! Ostani nam zdrav in srečen med nami in imej še naprej tako odprto srce za vse nas!
Za kaj več o praznovanju, si oglejte še galerijo!
