Potem ko smo doživeli vse lepe dogodke (prvo obhajilo, zaključek šmarnic, zaključek verouka),
je prišlo na vrsto najlepše: župnijsko žegnanje namreč. Temu slavju je bilo pridruženo še srečanje zakonskih jubilantov.
Skozi široko odprta cerkvena vrata, so slovesnosti željni verniki še kar in kar prihajali, ko se je v cerkvi že začelo odvijati vsakoletno slavje.
Priznani glasbenik in odličen bravec beril, zlasti v cerkvi na Tinjanu, je imel to čast, da je vsemu občestvu oznanil prvo berilo.
Verniki, zlasti zakonski jubilanti med njimi, so pozorno sledili vsemu. Niti besedica ni šla mimo ušes!
Na drugi strani cerkve enaka podoba. Vse je bilo praznično zbrano in uglašeno.
Imenitna popestritev letošnje slovesnosti so bile pete litanjije Srca Jezusovega po Foersterjevem napevu. Moški kvartet jih je z občutkom zapel.
Na koru pa seveda polna zasedba! Po dolgih in napornih vajah, je bilo njihovo petje ena sama nebeška melodija.
In bele ministrantke in ministranti. Kaj bi gospod župnik brez njih!
Med slovesno mašo so zakonski jubilanti “podaljšali” svojo zakonsko obljubo in prosili za Božjo pomoč in varstvo.
In na koncu še prijazna oznanila, ki so bila ena sama zahvala Bogu za vitalno in dinamično župnijo. Kot taki so si zaslužili veselo in za brbončice bogato druženje po maši.
Kot prva, jih je zunaj pred vrata pričakala meumorna gospa Francka z dišečo kavo, kakor to počne vsako nedeljo. Vsa čast ji!
Potem je bila tu poslastica teh krajev, pršut pečen v kruhu. Kdo se ga ne bi razveselil!
In pa seveda slastne skutine priloge, kjer vsak z veseljem pristavil svoj krožnik. In ve se, kdo to zna najbolje pripraviti.
Čisto tam na koncu, se je začelo posebno dogajanje, pečenje sladkih in slastnih mišk. Tudi za tistim loncem je stala preizkušena profesionalka, ki je bila potem, ko je zadišalo po miškah, ves čas obkrožena z dobrotami željnih otrok. No, nekaj jih je še ostalo za nas, stare sladokusce.
Najbolj dišalo, in to se je močno čutilo že v cerkvi, pa je na tistem koncu, kjer je Mesnica Alan pripravljal glavni obrok. Kakšen praznik pa bi vendar bil brez čevapčićev!
Vsi lačni in žejni v vrsti. A dobrot je dovolj, ni strahu, eno samo veselo pričakovanje.
No, pa smo tu, kjer se niso polnili samo krožniki z dobrotami, ampak tudi obrazi z zadovoljstvom in hvaležnostjo.
Praznično pogrnjene mize so bile kmalu vse zasedene. Za tiste, ki so skrbeli za dodatke, je bilo ob strani še vedno dovolj prostora.
Mlado in staro, vse se je veselilo, da je “naša vera tako lepa”. In res je tako!
In kaj bi Slovenci brez harmonike. Če ni smela v cerkev, je pa bila tu dobrodošla!
Ko je gospod župnik otrokom razdelil še zadnje sladolede,
se je posvetil problemom moških.
Mali Matevž se sicer drži nekoliko kislo; v dudko mu namreč niso nadevali čevapčičev in nalili domačega refoška. A njegovi starši so lahko nadvse ponosni in veseli.