Župnija

Območje, ki ga danes zajema župnija Škofije, je bilo vse čase bolj ali manj na prepihu, na prehodu. Skozi župnijo poteka najkrajša kopna pot iz Trsta do Kopra in drugih istrskih mest. Tukaj so se neprenehoma postavljale, prestavljale in odpravljale meje. Postavljanje meje po 2. svetovni vojni in dokončna postavitev meje z Italijo leta 1954 je sprožilo val odseljevanja in priseljevanja. Veliko ljudi se je priselilo, ostalo je zelo malo domačinov. Zato je bila posebej modra odločitev, da se je leta 1960 ustanovila župnija Škofije.

Poznavalci razmer, ki so nastale po 2. svetovni vojni, trdijo, da se je kar 85 % prebivalcev odselilo s področja današnje župnije Škofije. Na izpraznjeno področje so se začeli naseljevati ljudje iz raznih krajev Jugoslavije. Naraščalo je torej število prebivalcev.

Duhovniki sosednjih župnij (Osp, Lazaret, Predloka, Dekani, Tinjan) so ugotavljali, da so mnogi zaselki zaradi oddaljenosti izgubili vsak stik z matično župnijo, torej so živeli na robu, periferiji župnij, h katerim so pripadali. V majhnem številu so se udeleževali verskih obredov in malo jih je bilo aktivno vključenih v župnijsko življenje. Verniki Prve (Spodnje) Škofije, ki so spadali v župnijo Lazaret, so redko kdaj prišli v župnijsko cerkev. V župnijo Dekani je spadala Druga in Tretja Škofija. Do svoje župnijske cerkve so imeli več kot pol ure težavne poti – do cerkve na Spodnji Škofiji pa samo 10-15 minut. Verniki Četrte Škofije so spadali v župnijo Tinjan. Do cerkve je vodila strma pot, za kar so porabili več kot pol ure.

Ob nastanku župnije v župnijo prešle stara cerkvica in župnijska cerkev svetega Mateja na Spodnjih Škofijah ter cerkev Kristusa Kralja na Zgornjih Škofijah. Župnik je soupravljal tudi župnijo Tinjan, kjer je cerkev svetega Mihaela in kaplanijo Plavje s cerkvijo svete Lucije.

Ideja o novi župniji ni bila čisto nova, kajti o tem so razmišljali že takoj po prvi svetovni vojni. Leta 1956 pa je dekan Dominik Pegan posredoval pobudo za ustanovitev nove župnije apostolskemu administratorju dr. Mihaelu Torošu. 31. julija 1958 so upravitelji župnij Osp, Tinjan, Predloka, Dekani in Lazaret sprejeli dogovor o spremembi nekaterih župnijskih mej zaradi »uspešnega pastirovanja v skladu z novimi gospodarskimi in prometnimi razmerami«.

Po mnogih posvetovanjih in pogovorih je 1. septembra 1960 bilo podpisano ustanovno pismo, v katerem je zapisano: »Odločamo, da se na Koprščini med župnijami Osp, Dekani, Laza-ret in med državno mejo proti Miljam ustanovi nova župnija z imenom Škofije. Nova župnija obsega kaplanijo Plavje s cerkvijo svete Lucije in vasicama Badiha in Elerji. Dalje II. Škofijo s cerkvico posvečeno Kristusu Kralju in III. Škofijo, ki ju s tem odrezujemo od njune dosedanje župnije Dekani, ter IV. Škofijo in zaselek Rombi, ki ju odrezujemo od dosedanje župnije Tinjan. Dalje dodeljujemo novi župniji zaselka ob cesti iz Trsta proti Kopru Forteco in Valmarin ter posamezne raztresene hiše na tem področju.«

Bližina župnijske cerkve naj bi ljudi povezovala in jim nudila dom. Za to si prizadevamo še danes v okviru župnijskih skupin. V župnijski cerkvi in treh podružnicah se verni srečujejo med seboj in z Bogom. Krepijo svojo vero, da jo lahko živijo predvsem doma v družini in v svojem okolju.