Potem ko smo v župniji doživeli finale pastoralnega dela, to je praznik prvega obhajila, zaključek veroučnega leta, župnijsko žegnanje, srečanje z misijonarjem … je pa prišel na vrsto še drugi vinograd, ki je prav tako potreben skrbne nege in obdelave. Župnik Jože je zato poklical na posvet soseda Edija in nato sta se vsak s svojim strojem lotila dela. Lepo je bilo opazovati, kako je vinograd dobival novo podobo. Trava med trtami je izginila pod jeklenimi lopaticami, zemlja je sveže zadihala topel junijski zrak, ki ga je hladil lahen opoldanski vetrič. Trta, ki je pravkar zečela cveteti, se je razveselila te skrbi in pozornosti in zaslišal si lahko obljubo, da nas bo v jeseni nagradila z bogatim in sladkim grozdjem za otroke, može pa z opojno pijačo, ki bo razveseljevala njih in zbrane prijatelje.
Znoj se je nabiral na čelu in pekoče silil v oči, a kaj zato! Vinograd je vedno ponos gospodarja, saj se lahko po Martinovem z vso pravico pohvali: “Ta pa je z mojega vinograda!”
