Osamela, v zelenje pomladi odeta, cerkev Marije Snežne na Gradišcah je tokrat prevalovila poplava oranžno okrastih majic naših skavtov. Vodstvo se je za vsakoletne obljube novincev odločilo za ta samoten a čaroben kraj. Petje ptic in šumenje bujnega gozda vse naokrog je bila naravna simfonija,
h kateri se je pridružilo naše petje.
Seveda se vsak pomemben dogodek, zlasti pri skavtih, začne s sveto mašo.
Pticam v zelenih krošnjah nad našimi glavami, so se pridružile strune kitare in seveda naše navdušeno petje.
Ob oltarju slovesno vise rutice za nove člane. Po barvah lahko takoj ugotovite za koga so pripravljene.
Prisege in obljube se vedno dajejo ob zastavi. Tako so tudi današnje skavtske obljube bile dane pred skavtskimi zastavami.
Po skavtski himni je zadonela tudi “Žive naj vsi narodi, ki hrepene …” in slovenska zastava je veselo zavihrala.
Oči vseh so uprte v rutice in zastave in vsak pozorno posluša, kdaj bo lahko stopil v ospredje.
Hlod (namesto klečalnika) je pripravljen in na njem bodo mladi Bobri bolj ali manj spretno lovili ravnotežje.
Obred se je začel. Prvi so bili na vrsti Bobri.
Zadaj nestrpno čakajo Volčiči.
Mladi volčič pogumno in odločno izjavlja: “Vedno pripravljen!”
To izjavo je moral ponoviti še pred svojimi voditelji.
In nazadnje so obljube izrekli še Izvidniki in vodnice.
Z roko v roki (pri skavtih seveda z levo, ki prihaja iz srca) in z dvignjenimi tremi prsti!
Na koncu pa prešerno praznovanje tega lepega in pomembnega dogodka.
Moram reči, da je bilo za moja ušeda dokaj glasno. In prav je bilo tako.
Daleč naokoli v dremajoči sobotni opoldan se je slišalo naše “rjovenje”.
Potem pa smo vse to nagradili z dobrotami iz nahrbtnikov skrbnih staršev,
ki niso pozabili na lačne želodčke.
In če me vprašate: “Kako je bilo?” bi težko našel primernih besed,
ki bi mogle izraziti moje presrečne občutke!