Takoj nad vrvežem koprske luke se iznad obširnih vinogradov dviguje kraški rob, ki v svojih nedrjih skriva čudovite naravne lepote in znamenitosti. Vzemimo si nekaj časa in jih gremo odkrivat.
Nad spokojno Sočergo, se ta čudoviti svet začne pri cerkvici svetega Kvirika. Ko zapustiš parkirišče in stopiš na mehko in v tem času bojno poraslo planoto, se ti oči najprej ustavijo na s pisanim cvetjem posejanih travnatih planotah. Kar ne veš, pri katerem cvetju bi se ustavil, soj te veselo pozdravljajo travniški mak, navadni kokalj in simpatična pokalica, očara te bogato socvetje navadnega slada, predvsem pa filigransko raščeni beli cvetovi velikocvetne orlaje, ki vsem tem barvam daje belo ozadje.
Ko se nagledaš vseh teh cvetnih lepot, počasi po prepadnem robu prispeš do tako imenovanega bunkerja, v živo steno “izvrtanega” zaklonišča in visoke opazovalnice doline pod stenami. Potem te kar nekoliko izpostavljena pot prepadnega roba pripelje do znamenitega naravnega mostu. Igra narave in erozije ga je v tisočletjih razpela nad shojeno stezico, ki seveda ne pelje preko mosta, ampak pod njim. Za mostom se pa nenadoma pred teboj odpro znameniti spodmoli, velika ušesa Istre, kakor jim pravijo. Pod mogočnimi oboki, ki se širijo vse tja do Orlovega gnezda, ostrmiš in počutiš se kot v velikanski katedrali. Lepo je, če si tu sam, da lahko v miru in tišini, ne da bi koga motil, občuduješ tisočletja in tisočletja dolgo in potrpežljivo delo toplih dežnih kapljic, ki so brezoblične skale pretopile v ta naravni čudež. Tu se čas ustavi, ne mudi se ti več nikamor, globoko dihaš in srkaš vase svežino in hlad, ki vejeta pod temi visokimi oboki.
Ko odhajaš iz tega čarobnega sveta, ne ostajaš več stari človek, vpet med časom in obveznostmi. Tu si začutil nepomembnost vsega tega in svojo majhnost. Odhajaš bolj skromen in pristen, hvaležen za luč in lepote, ki ti bodo še nekaj časa polnile oči in srce.
