Cerkev Srca Jezusovega. Središče župnijskega življenja in dogajanja.

Romanje na Sveto goro

Romar, kod tebe vodi strma pot

Kot nagrado za požrtvovalno krašenje in čiščenje cerkve je gospod župnik popeljal požrtvovalne dame na Sveto goro.

Sveta Gora jih je pričakala s kristalno jasnim jutrom.

Nasmejani obrazi govorijo o notranji sreči, ko se človeku uresniči goreča želja, iti na romanje. In to na Sveto Goro.

Hladna senca med baziliko in samostanom se je v teh vročih dneh kar prilegla. Pa kdo bi tukaj mislil na težave;
saj smo vendar pri svetogorski Materi Božji!

Baziliko je imela rezervirano Prenova v duhu, tako da se tam niso mogle dolgo zadrževati.

Na grobu škofa Metoda Piriha so se svetniškemu škofu hvaležno poklonile in prosile za nove duhovne poklice.
Prižgale so tudi svečko hvaležnosti.

V čudovito urejeni kapeli prikazovanja je bila tišina in mir, tako da so tam lahko zbrano bile pri maši.

Ko se s Svete gore ozreš naokrog, se ti oko kar ne more nasititi čudovitih panoram
raztegnjenih daleč tja do roba obzorij.
Pogled nazaj v dolino.

Nova Gorica s Kostanjevico je dremajoče počivala v opoldanski vročini.

Tam daleč na obzorju so se v nebo risali naši gorski očaki, med njimi seveda kraljuje očak Krn.

Ko se je duša nasitila duhovnih lepot v baziliki Matere Božje na Sveti gori in ko se je oko nagledalo lepot,
raztresenih povsod tam naokoli, sta se oglasila še lakota in žeja.
Ker je bil državni praznik so bila vsa gostišča natrpana in šele v tretje so našli prosto mizo,
kjer so poskrbeli, da z romanja ne bi prišli lačni in žejni!

Morda vas zanima tudi