Sveti Mihael, Tinjan
Župnijo Tinjan je začel leta 1965 soupravljati župnik s Škofij. Zgodovina Tinjana sega v prazgodovinsko obdobje. Še danes so vidni sledovi prazgodovinskega obzidja. Tu je bil najden bronast kipec iz rimskih časov. Vas je zelo stara in zavzema del kraja, kjer je bil sedež kaštelirja (prazgodovinskega gradišča).
Pred zgraditvijo te cerkve je na tem mestu stala neka druga cerkev, saj škof Naldini v svoji Corografii omenja staro zakristijo, ki je priključena novi cerkvi. Iz arhivskih virov izvemo, da je bila na Tinjanu že konec 13. stoletja župnijska cerkev. Na zemljepisnih kartah ga najdemo že leta 1600. Tinjan se pod tem imenom pojavi v nekem dokumentu iz leta 1229.
Cerkvica svetega Mihaela nadangela zavzema najvišjo točko tega hriba, kjer je v starih časih stala trdnjava s stolpom, katerega temelji so še vidni.
Zgradba je preprosta v baroku 18. stoletja, vanjo pa vodi vhod pod masivnim zvonikom.
Nad glavnim vhodom je v kamen vklesana podoba Kristusa na križu z letnico 1704
z dobro ohranjenim napisom: “FU MATIO POCECO”, ki nakazuje graditelja, župnika (pte) Matija Poceca.
Na zunanji steni prezbiterija pa je vzidan kamen z reliefom glave. Ostanek rimskih časov.
Predvidevamo, da je cerkev s svojo opremo nastala verjetno že malo pred tem letom, saj Naldini leta 1700 omenja prenovljene oltarje in zvonik. Nekateri pravijo, da je to najstarejša duhovnija ob Koprskem zalivu. Nekdaj je vas stala na severovzhodni strani pod vrhom hriba. Imenovala se je Škofljica in je bila posest koprskega škofa, kot tudi vse štiri Škofije pod hribom. Tam je stala tudi cerkev Marije Magdalene (sedaj je vidnih le še nekaj ostankov in razvalin). Material in en zvon so prenesli na vrh, ko so zidali sedanjo cerkev. V zvoniku sta dva zvonova, eden je počen. Na enem je letnica 1634 in je deloma iz srebrne zlitine.
Cerkev je enoladijska z ravno zaključenim kvadratnim prezbiterijem. Strop v ladji in prezbiteriju, kjer je malo nižji,
je raven, lesen in belo prepleskan. Ladja se na desni strani odpira v pol-krožno, polkupolasto oblikovano kapelo.
Cerkev ima tri kamnite oltarje.
Glavni oltar je posvečen svetemu Mihaelu nadangelu.
Verjetno je iz časa pred letom 1700, ker ga omenja že Naldini.
Izdelan je v kombinaciji sivega in rdečega marmorja.
Oltar stoji na kamniti oltarni mizi.
Ob strani oltarja je na kamnitem podstavku, v opravi rimskega stotnika, sveti Jurij,
zelo priljubljen svetnik v teh krajih (stolnica v Piranu!) in ne nadangel Mihael, kakor zapiše Wikipedija.
Sveti Mihael je že v glavni oltarni niši in bilo bi čudno, da bi bil še enkrat upodobljen ob strani!
Pa tudi perutnice nadangela mu manjkajo!
Na desni strani je upodobljen sveti Blaž in ne sveti Ciril, oziroma Metod, kot je zapisano v nekaterih publikacijah!
Sveti Ciril vsekakor ne more biti, saj je bil menih v Rimu in bi moral biti upodobljen v meniški kuti kot sveti Anton
in ne v škofovskem ornatu. Sveti Metod je sicer bil škof na Moravskem a kakšnih kulturnih in verskih povezav
s temi kraji ni mogel imeti. Zato bo držala trditev Wikipedije, da gre za svetega Blaža, kot na stari oljni podobi
sv. Mateja. Medaljon z roke, kot je prikazan na oljni podobi svetega Mateja, je lahko kam ali s kom izginil,
ostal pa je način, kako z roko drži škofovski plašč, prav tako kot na sliki sv. Mateja.
Drugi oltar je posvečen svetemu Antonu Puščavniku, tretji oltar pa Brezmadežni.
Ta stoji v kapeli, ki je bila sezidana leta 1919.
Oltar je moderno oblikovan in izdelan iz sivega marmorja,
kip Brezmadežne pa je delo tirolske rezbarske šole.
Ob strani loka prezbiterija sta dva kipa. Na levi strani je sveta Ivana Orleanska, ki so jo tja,
kot svojo zaščitnico, postavila Tinjanska dekleta, kakor je zapisano na bogato izrezljanem podstavku.
Na desni strani pa je, nedolgo tega, obnovljeni kip Srca Jezusovega.
Prazni prostor sredi ladje zapolnjuje bogat lestenec, izdelan iz belega in barvnega brušenega stekla.
Križev pot ima lepe starinske okvirje s slovenskimi opisi postaj.
Župnija Tinjan je bila združena z župnijo Škofije 1. januarja 2005. S tem je postala podružnica župnije Škofije.