Binkoštna nedelja

19.05.2013

Ko slišimo besedo binkošti, nam običajno pridejo pred oči kar same od sebe zelo mogočne podobe in prizori. Gotovo se ob tem spomnimo na veličastni dogodek, o katerem poroča odlomek iz Apostolska dela, ki ga običajno beremo na današnji praznik. Kakor da sami slišimo mogočen piš viharja, prihajajočega izpod neba, v duhu vidimo plamenčke v obliki nekakšnih jezikov, ki se porazdelijo po eden nad glavami vseh apostolov, občudujemo pogumni nastop apostolov, ki jih je kar naenkrat minil ves strah in so z vso srčnostjo začeli v Jeruzalemu oznanjati Judom o Jezusu in jih vabiti, naj se dajo krstiti v Njegovem imenu.
Tako poenostavljeno razumevanje dogodka bi lahko dajalo vtis, da so res za vedno izginili vsi strahovi in dvomi ter da je bilo sedaj vse popolnoma jasno, kar je dotlej obdajala še nekakšna megla nevednosti. Gotovo ne smemo podceniti pomena tega enkratnega binkoštnega dogodka za začetek vse poznejše misijonarske dejavnosti apostolov. Treba pa je pri vsem skupaj vendarle pustiti vrata odprta za prost prihod in nadaljnje delovanje Svetega Duha, ki ga je Jezus obljubil Cerkvi in da bo ostal v njej do konca časov.
V Janezovem evangeliju je najbolj izčrpno poročilo o tem, kako je Jezus apostolom obljubil Svetega Duha. Duha Tolažnika in večnega Spremljevalca. Prihod Svetega Duha je neposredno povezan z Jezusovim vnebohodom, torej z njegovo vrnitvijo k nebeškemu Očetu. Vemo, da so bili ob Jezusovi napovedi, da bo odšel, apostoli zelo žalostni. Jezus je to vedel, zato jim je obljubil Tolažnika. Tako je v pričo apostolov na glas molil k Očetu, naj jim čim prej pošlje tega Tolažnika.
Delovanje tega Tolažnika se izraža v ljubezni, ki jo čutijo apostoli s strani Jezusa. Ta ljubezen se izraža tudi v tem, da se apostoli dobro spominjajo, kaj jim je prej Jezus pripovedoval. Ta ljubezen jim tudi omogoča, da ostajajo zvesti Jezusovim zapovedim. To, kar jim je dotlej Jezus povedal ni bilo neko suhoparno razpravljanje, ampak s konkretnim življenjem tesno povezana moralna načela ob konkretnih zgledih. Tak Jezusov način učenja je njegove učence kar sam od sebe vabil, naj z veseljem sledijo vsem njegovim navodilom. Danes se žal zdi, da je ravno obratno. Zelo veliko govorimo o vrednotah in o neizogibnih osnovnih moralnih principih, pri tem pa kaj radi izgubimo izpred oči življenjsko povezanost z Jezusom in možnost vedno novega začetka. V nevarnosti smo, da popolnoma pozabimo na življenjsko relevantnost naše vere. Prav tako smo v nevarnosti, da iz Cerkve naredimo v svoj ozki krog zaprte male skupinice dozdevnih perfekcionalistov, tako da v njej skoraj ne ostane nobenega prostora več tudi za tiste, ki vero šele iščejo.
Dinamike se ljubezni ne da predpisovati, prav tako je ni mogoče zaobjeti v neke jasne zakonske okvire in pravila. Mi raje zaupamo tisti Besedi, ki je meso postala in vanjo, torej v Jezusa Kristusa Božjega Sina, tudi trdno verujemo. Ta beseda se hoče tudi danes vedno na nov način utelesiti, ker je beseda za vse čase in za vse okoliščine. Za to pa je potrebna navzočnost Svetega Duha, ki deluje s svojim navdihovanjem prav tako vse čase, da se moremo spominjati resnično vsega tistega, kar je Jezus Kristus razodel najprej apostolom, nato pa po Svetem Duhu tudi nam. Samo Duh je tisti, ki oživlja, pravi apostol Pavel. Samo Duh je tisti, ki želi vzpostavljati in nato omogoča, da ostanemo v življenjski povezanosti z Jezusom.
Obljuba, ki jo je dal Jezus apostolom, da bi omilil njihovo bolečino ob njegovem odhodu, ta obljuba, velja tudi nam. Tudi nas »boli«, da Jezusa ne moremo videti neposredno s telesnimi očmi in zato tudi ne moremo neposredno izkušati njegove navzočnosti med nami. Jezusa lahko doživljamo le v veri, ki pa postane včasih zelo težavna in jo moramo neprestano v sebi skrbno negovati. Tako naša vera postane zanimiva za druge šele, ko je povezana z našim vsakdanjim življenjem. Pritegne jih šele, ko vidijo, da po njej mi sami oblikujemo svoje življenje in premagujemo življenjske težave.
Vera ni nekaj statičnega, kar se mora nespremenjeno ohranjati skozi stoletja, ampak je dinamičen proces, ki je glede na konkretno življenjsko dogajanje lahko vedno aktualen. Kolikor bomo torej vero udejanjali v lastnem življenju, toliko jo bomo lahko posredovali tudi drugim Pri tem smo lahko prepričani, da bo tudi nam Sveti Duh pomagal, da se bomo razumeli med seboj in bomo sprejemljivi tudi za tiste, ki svojo vero morda še iščejo, saj jim bomo lahko prav na podlagi lastne izkušnje posredovali prave odgovore na vprašanja, ki jih sami ne morejo rešiti.

Prevedeno in prirejeno po Markus W. Konrad, Gottes Wort, 2013, 205-206